Ime Goričko prihaja od goríc. Tako namreč domačini imenujejo griče, ki so davno nastali na dnu Panonskega morja in se potem dvignili. Mehko oblikovan peščeni svet so ljudje naselili v pradavnini in tod ostali. Čeprav do velikih evropskih mest ni zelo daleč, je Goričko "napredek" zaobšel, tako da je ohranilo podobo, značilno za srednjo Evropo pred drugo svetovno vojno.

To, kar so nedolgo imenovali zaostajanje, se zdaj kaže kot prednost. Mozaično razsejani vinograd, sadovnjaki, travniki in s številnimi kulturami porasle njive, ki se harmonično prepletajo in dopolnjujejo z naselji, zaselki in posameznimi kmetijami, ponujajo enkratno podobo in prav take ljudi. Na slabo rodovitni zemlji sta bili potrebni skromnost in modrost umnega izkoriščanja zemlje, sonca in padavin, zato človek in narava tod že stoletja živita v sožitju in skupaj oblikujeta razgibano kulturno krajino. Še vedno je dovolj prostora za najrazličnejše živali in rastline, po tradiciji ima skoraj vsak kmet vsaj majhen vinograd, kjer pridela "svoje" vino. Re v srednjem veku so sloveli po sadju, visokodebelni sadovnjaki z nekaj sto sortami sadja še rastejo, tu in tam je še ohranjena stara kmečka arhitektura, tudi nekatere obrti, ki so sicer že utonile v pozabo. Ta harmonično ubrana slika kar vabi na sprehod med goricami, ob potokih in prek travnikov, po slemenih in skozi gozdove, na vožnjo po rahlo nagnjenih pobočjih. Radovedneže pričakujejo stari mlini, starodavne, s slamo krite domačije, številne evangeličanske in katoliške cerkve, pa tudi največji grad na Slovenskem, ki ima toliko sob, kot je dni v letu.

Tukajšnji najvišji vrh sicer sega nad morje le 418 metrov, pa vendar ponuja pogled na avstrijsko južno Gradiščansko - Naravni park Raab in slovensko Porabje in stražno krajino na Madžarskem - Narodni park Őrség - prostor trideželnega parka, ki je bil zmeraj stičišče kultur in narodov. Da se je tod mogoče dobro okrepčati s tradicionalnimi goričkimi jedmi in poveseliti ob žlahtni gorički kapljici, pa se prepriča vsak, ki pride "sem gor".