22.04.2006

Dan Zemlje, 22. 4. 2006, v Krajinskem parku Goričko smo zaposleni v parku počastili v petek 21. aprila. Opravili smo se na Hodoško jezero in najprej pospravili odpadke, ki so prezimili od prješnjega leta. Nabralo se jih je kar za 3 vreče. V času pobiranja odpadkov so javni delavci iz občine Hodoš postavili tudi tri koše za odpadke, ki sicer niso najbolj lični, vendar bodo morda prišli prav ravno tistim, ki se še ne znajo obnašati v naravi. Načeloma naj bi bilo kulturno obnašanje obiskovalcev v naravi tako, da vse kar prinesejo s seboj zavito in polno, odnesejo prazno s seboj. Takšna pravila veljajo tudi v visokogorju in še posebej v zavarovanih območjih narave. Žal nekateri še vedno mislijo, da lahko svoje odpadke pustijo kjerkoli, saj jih bo nekdo za njimi že pospravil – nihče pa se ne vpraša kdo so ti nevidni ljudje in koliko in kako so nagrajeni za to kar morajo početi?

Po tem opravilu smo zaposleni sprejeli skupino otrok 6. razreda OŠ Šalovci, ki so prišli k jezeru doživet naravoslovni dan. Nataša, Štefka, Marina, Gregor in Kristjan so za ta dan pripravili posebne učne liste, ki so del projekta Živeti z Naturo 2000 na Goričkem, doniranim s pomočjo sredstev EU in Ministrstva RS za okolje in prostor.  Učenci so se zagnano lotili reševanja nalog v naravi in se tudi pri tem učili opazovati, primerjati, poslušati. Največje poslanstvo zaposleni v parkih razumemo prav v vzgoji mladih rodov, mladih gospodarjev Goričkega, ki naj bi bolje spoznavali procese v naravi in dojeli smisel varovanja narave, saj je to v prvi vrsti namenjeno prav njim – mladim, njihovemu zdravemu življenju.

Ob koncu je Marina izmerila še temperaturo jezera in ph vrednost. Ta je bila ob temperaturi 16,9 st. C – 6,8.

Kristjan, Gregor in Stanka pa so se pogovorili o nujnih naravovarstvenih ukrepih, ki bi jih bilo treba izvesti na Hodoškem jezeru in njegovi okolici. Bili smo enotnega mnenja, da bilo dobro povečati severni zaščitni obrežni pas vsaj v širini 50 m od roba vodne gladine. Oranje, gnojenje in tretiranje njivskih površin je vodi namreč preblizu, kar lahko dolgoročno ogrozi njeno kakovost in življenje v njej. V zimskem času, ko je na jezeru led, bi morali odstranjevati biomaso rogoza nad gladino s čimer bi upočasnili vnos organskih snovi v jezero in s tem hitro napredujoče zakopnjevanje. Jezera, ki so nastala na umeten način vsekakor zaslužijo posebno in drugačno pozornost pri vzdrževanju naravnega ravnovesja, ki je v takšnih življenjskih okoljih običajno krhkejše od tistega v naravnih jezerih.

Kljub temu je jezero domovanje, primerno vidram, ki v njem kraljujejo v nočnem času in katerim v čast je Marjana Hoenigsfeld Adamič jezero in pot ob njem poimenovala – Vidrin paradiž. Učno pot ob njem čedalje bolj pogosto obiskujejo učne skupine iz goričkih in drugih šol, kar nedvomno govori v prid tovrstnemu obiskovanju in delu v naravi.

V upanju, da smo zaposleni storili dobro delo učencem in materi Zemlji, smo jezero zadovoljni zapustili v njegovem spokoju. Sedaj pričakujemo odziv učencev in njihove učiteljice, ki ga bomo tudi z veseljem objavili.

Kakšno je bilo vzdušje pa si oglejte na priloženih fotografijah.

Besedilo in slika: S.Dešnik