20.05.2018

Javni zavod Krajinski park Goričko, je v soboto 19. maja 2018, organiziral enajsti pohod Trideželnega parka Goričko-Raab-Őrség, ki se je desetkrat odvijal ob dnevu Zemlje, 22. aprilu in se je v 2018 premaknil v Teden slovenskih naravnih parkov. Blizu 40 pohodnikov se je udeležilo vodenega sprehoda v osmici začenši pri dvojezični osnovni šoli v Prosenjakovcih. Delo šole so predstavile članice čebelarskega krožka in udeleženci lončarskega tečaja, ki izdelujejo glinene napisne tablice za rastline za šolski vrt in svečnike za sveče iz čebeljega voska. S prodajo izdelkov v lični kartonski škatli v obliki čebelnjaka, učenci zbirajo denar za šolski sklad, ker si želijo novih golov, je povedala ravnateljica Jožefa Herman.

Opravili smo preko 10 km dolgo hojo skozi gozd, med travniki in njivami bliže in dalje od mejne črte med Slovenijo in Madžarsko, kjer je bilo od 1948 do 1989 gibanje omejeno in strogo nadzorovano. Sedaj je to čezmejno zavarovano območje narave; v Sloveniji kot Krajinski park in na Madžarskem kot Narodni park ter čezmejno območje evropsko varovane narave, Nature 2000. Na obeh straneh meje je kulturna krajina, kjer se izmenjavajo intenzivno obdelane njive z gojenimi ter ekstenzivno rabljenimi travniki, ki še cvetijo in se jim ponekod na poljih pridružita rdeči mak in plavica. Gozdni rob je pester in razgiban in se tu in tam podaljša v črto grmovne ali drevesne živice s cvetočimi akacijami. V gozdu ob meji z Madžarsko se na naši strani zastrmimo v čez 36 m visoko Košeri bukev z obsegom 417 cm, ki tukaj raste verjetno preko 150 let. Ne daleč od nje so drevesa z vrezanimi številkami in črkami, delo "ustvarjalnih" mejnih stražarjev, ki so pustili sled svoje navzočnosti.

Na madžarski strani so ostanki vojaških opuščenih objektov iz obdobja železne zavese in v gozdu se na obeh straneh meje zazna nekdanja vojaška pot po kateri so hodili in vozili mejni stražarji. Na madžarski strani je še vidna preseka v gozdu, ki je bil preoran zato, da bi se videle sledi prebežnikov. Na poti preseneti visok betonski stražarski stolp, ki seže nad krošnje in iz katerega so nadzirali prebežnike iz vzhodne v zahodno Evropo. In ko smo prilezli iz gozda navkreber na mejni prehod, smo zagledali madžarska stražarja v fluorescentnih jopičih, se jih sprva ustrašili in nato izvedeli, da čakata kolesarje na organiziranem dogodku, ki je potekal tudi preko Goričkega. Po hribu smo se spustili do nekdanje stražarnice ali karavle, kjer so nekoč bivali vojaki ali "graničarji", za njimi policisti in danes v njem živi eko-socialna kmetija Kocljevina. Lajči Kavaš nam je povedal nekaj modrih stavkov na temo preživetja in o nuji zbiranja domačih semen.

Pot smo zaključili med njivami, pri tem vonjali kemična sredstva, ki so puhtela iz zemlje ter zajeli sapo šele ob dišeči grmovni živici ob kateri stoji potujoči čebelnjak s pridnimi čebelicami. Pot se je zaključila pri šoli z brezmesno malico in ob pogledu v nebo smo za nagrado lahko opazovali še ptiča čebelarja.

Pohod je potekal v okviru projekta LIFE NATURAVIVA, biodiverziteta, umetnost življenja ter v znamenju Tedna slovenskih naravnih parkov, praznovanja svetovnega dneva čebel, 20. maja, evropskega dne Nature 2000, 21. maja, dneva biotske raznovrstnosti 22. maja in dneva evropskih parkov, ki bo 24.maja.

Ob vodenem in doživetem v mednarodnem letu kulturne dediščine lahko mirne duše pritrdimo sloganu zveze evropskih parkov, Europarc: "Kulturna dediščina. Je v naši naravi!" in se s ponosom ozremo na dosežke naših prednikov ter se pri tem zavežemo,da bomo oboje dediščino in naravo ohranjali tudi zanamcem.

Besedilo in slika: S.Dešnik

Več fotografij na povezavi tukaj.