19.08.2011
grad, Grad, 18.8.2011
Skupina Silva Rerum:
Anna Krawczyk (sopran),
Maja Mirocha (traverso),
Danuta Zawada (violina),
Agnieszka Oszańca (violončelo),
Małgorzata Skotnicka (čembalo)
Med Bachom in poljskimi kralji
Med Bachom in poljskim kraljem je program o ljubezni do umetnosti na poljskem dvoru v 18. stoletju, o odnosu med poljskimi kralji in evropskimi skladatelji in o »kraljevi glasbi« na splošno, vključno z glasbo, ki so jo kralji napisali in izvajali. Johann Sebastian je osebno napisal nekaj del za kraljeve druľine te dobe. V sklopu tega programa ime Bach ne pomeni izključno Johanna Sebastiana, temveč se nanaša tudi na druge velike baročne skladatelje in na skladateljsko umetnost kot tako.
Silva Rerum (Gozd stvari) je v stari poljski tradiciji knjiga zanimivih druľinskih dogodkov, ki si jih velja zapomniti, in jo pišejo iz dneva v dan skozi več generacij. Take knjige so ustvarjale poljske plemiške druľine od 16. do konca 18. stoletja. Koncerti Silva Rerum predstavljajo glasbeno različico teh knjig, na osnovi treh idej, pomembnih za članice ansambla:
Zvok – Obnova starih instrumentov v sodobni kulturi je kot odpiranje vrat v neznani svet novih zvočnosti. Občutljiv umetnik se tako lahko pribliľa lepoti in raznolikosti glasbenega jezika preteklih stoletij.
Dialog – Vsak glasbeni dogodek je posebno srečanje. Srečanje izvajalca s skladateljem. Intimno srečanje glasbenikov, ki muzicirajo skupaj. Srečanje ansambla z občinstvom je polno napetosti in topline.
Informacija – Pri pripravi koncertov ansambel vedno poskuša razumeti in predstaviti glasbo v širšem zgodovinskem sobesedilu. Navdihujejo ga zgodovina, druľbena kultura, umetnost, barok in baročni glasbeni zapisi, ki so pogosto poudarjali, da samo tisti, ki razvije “bon gout” (dober okus), lahko ustvari čudovito glasbo.
Program
Letošnji program je bil v celoti ustvarjen za festival Seviqc Breľice 2011. Glavna zasnova programa v sebi zdruľuje štiri idejne podporne zidove. Prvi, ki je prepoznal edinstven značaj t.i. poljske kraljeve glasbe in o tem podelil svoje misli s skupino Silva Rerum, je bil direktor tega festivala, g. Klemen Ramovš. Hvaleľni smo tudi poljskemu veleposlaništvu v Ljubljani za njihovo podporo pri ohranjanju poljske kulturne dediščine. Prav tako je program pričujočega koncerta navdahnilo novo koncertno prizorišče festivala Seviqc Breľice. Njegovo ime, Lemberg, poljsko »Lwów«, je namreč enako imenu enega izmed pomembnejših mest v poljski zgodovini. Kot zadnje, letošnji program predstavlja nadaljevanje lanskega celoletnega raziskovanja Bacha in njegovih tuzemskih in nebeških avtoritet: Evropski kralji in Bog. V veselje nam je, da bomo koncertni program prvič izvedli prav v Sloveniji.
Vladavini Avgusta II. (1709 – 33) in Avgusta III. (1733 – 63) je močno zaznamovalo glasbeno ustvarjanje, saj sta bila vladarja dobro poznana po svoji virtuoznosti. Njuno mojstrstvo je navdihovalo tudi skladatelje k bogatemu ustvarjanju. Re uvodna Heinichenova skladba nas popelje v vsakdanje ľivljenje kraljevega dvora. Tovrstne skladbe so običajno spremljale slavnostne obede ob pomembnih dogodkih, na primer ob kraljevem rojstnem dnevu. Glasba prav tako ni smela manjkati na plesih, lovskih dogodkih, porokah, karnevalih, komornih recitalih, operah in v dvorni cerkvi. Pollnitz je v La Saxe galante napisal: »Noben kralj, pa naj bi bil še tako veličasten, se ne bi mogel hvaliti s takšno domiselnostjo, kot jo je premogel Friderik Avgust (II.); prav on je bil duša vseh slavnosti, ki jih ni bilo mogoče prešteti in so bile tako raznolike, da si niti dve nista bili podobni.« Po zgodovinskih virih, se kralj, zaradi svoje moči imenovan tudi saški Herkul, ni ponašal le z izjemno fizično močjo, marveč je bil tudi uľivač z veliko domišljije. Na karnevalih je sam načrtoval glavne sprevode in to so bile veličastne procesije, sestavljene iz različnih skupin umetnikov. Ena skupina je običajno vsebovala od 6 do 35 glasbenikov, ki so bili oblečeni v rimske vojake, Apolona in njegove muze, Harlekina in Pulčinelo, Jupiterja in Junono, sedem poglavitnih grehov, sirene, nimfe in druge. Kralj je nastopal v vlogi boga Merkurja, sedečega na konju.
Bolj formalni prazniki, kot so bili rojstni dnevi, godovi, kronanja in pogrebi, so dajali skladateljem priloľnost napisati kompleksne skladbe za večje zasedbe s pevci. Obe Bachovi ariji, predstavljeni v programu, sodita v serijo kantat, napisanih za takšne priloľnosti. Med letoma 1733 in 1735 je Bach ustvaril vrsto slavnostnih kantat kot poklon saško-poljski kraljevi druľini, ki so jih najverjetneje izvajali člani zasedbe Collegium Musicum. Takšni slavnostni koncerti so bili podrobno najavljeni v leipziških časopisih kot »svečana glasba z iluminacijami v Zimmermannovih vrtovih«, kar je verjetno privabilo veliko število obiskovalcev. Ob prvi izvedbi Kantate BWV 215 v oktobru 1734 je leipziški novinar napisal: »Okrog devetih zvečer so krajevni študentje Njegovemu Visočanstvu (Avgustu III.) predstavili skromno serenado s trobentami in pavkami, ki jo je napisal kapelnik Johann Sebastian Bach, kantor od Sv. Tomaľa, šeststo študentov je nosilo bakle in štirje grofje so hodili na čelu glasbe kot maršali. Ta sprevod je prišel iz Črne ulice skozi Ritterjevo ulico mimo Brühlove in Katarinine ulice do kraljeve palače. Ko so glasbeniki prišli do Waage, so prišče tja tudi trobente in pavke ter zbor, ki je prišel s strani mestne hiše. Ob predstavitvi pesmi so bili štirje grofje povabljeni, da poljubijo kraljevo roko, kralj, njegova soproga in princ pa niso zapustili balkona, dokler je trajala glasba, in so ljubeznivo poslušali, skladba pa je izjemno zadovoljilo njegovo kraljevsko visočanstvo.« Notni zapis Kantate BWV 205a, napisane za kronanje Avgusta III., volilnega kneza Saške in kralja Poljske, je izgubljena. Toda v resnici je bil skoraj celotni zapis razen na novo skomponiranih recitativov parodija prejšnje Kantate BWV 205, posvečene Augustu Friedrichu Müllerju, profesorju leipziške univerze.
Razmere za glasbeno ustvarjanje na dvorih obeh Avgustov so se morale zdeti takratnim glasbenikom nekakšen Parnas. Leta 1694, v začetku vladanja Friderika Avgusta, je imel dvorni orkester štiri violine, dve violi, kontrabas, fagot, dva korneta, dve trobenti, bobne in tri pozavne. Leta 1756 pa je ansambel obsegal 19 pevcev, 46-članski orkester, baletno skupino s sedmimi baletnimi solisti in baletnimi zboristi, italijansko komedijo s 15 igralci in pevci, kot tudi dvorne skladatelje, gledališke arhitekte, scenske slikarje in uradnike, vsega skupaj 146 oseb. Avgust II., ki je prepotoval velik del Evrope, se je v Parizu za vse ľivljenje navdušil za francosko poezijo in gledališče. V Benetkah so nanj naredila velik vtis dela italijanskih skladateljev in glasbenih izvajalcev, predvsem italijanska opera. Vsi ti vplivi so našli svoje mesto na dresdenskem in varšavskem dvoru, v arhitekturi, slikarstvu, kiparstvu, glasbi in gledališču. Skladanje ni bilo pomembno samo zaradi ugleda, ampak je vladarja resnično navduševalo: od leta 1709 dalje je bil upravnik kraljevega orkestra in komorne glasbe postal znan kot »Directeur des Plaisirs« (»direktor zabav«). Dolga leta so poljska mesta »uvaľala« italijanske arhitekte in slikarje in delala z opernimi skladatelji, pevci in glasbeniki. Tudi Avgustov dvor ni bil tu nobena izjema: viri med kraljevimi muzikanti omenjajo imena, kot so A. Lott, A. Ristori in N. Porpora, med njimi pa je najti tudi violinskega virtuoza Francesca Verancinija, ki sta mu Avgust II. in Avgust III. (pred kronanjem) posvetila nekaj izvrstnih violinskih sonat. Vendar se je leta 1722 Verancini vpletel v spor s skladateljem in violinistom Pisendelom, posledica česar je bil njegov skok z okna v zgornjem nadstropju. Ostal je šepast za vse ľivljenje.
V programu so tudi štiri »neaugustusovske skladbe«, ki zahtevajo dodaten komentar. Prvič, teľko je pripraviti program s poljsko kraljevo glasbo brez poloneze, najuglednejšega narodnega plesa, ki ga je običajno otvoril kraljevski par. Prav tako ne gre izpustiti sonate za flavto, ki jo je ustvaril pruski kralj Friderik Veliki in ki predstavlja izredno kvalitetno glasbeno delo. Zaključek, Haendelov Concerto a Quattro d-moll priča o tem, kako pomembno je vplivala prisotnost visokih oseb na kakovost glasbenega ustvarjanja. Ni znano, komu je bilo delo namenjeno, vendar pa lahko po osrednji vlogi čela sklepamo, da je bil čelist pomembna oseba, kot to lahko vidimo v Mozartovih Pruskih kvartetih. Slednjo, ki jo tu omenjamo kot zadnjo, program vključuje Bachovo arijo, ki predstavlja skladateljevo močno vero v dostojanstvo in avtoriteto.
Maja Mirocha, Silva Rerum
več na http://www.seviqc-brezice.si/dogodki/koncert-silva-rerum-pl/view/2011-08-18?CalendarStart=20110818
Naravne znamenitosti
