Psssss, spimo

12.05.2009

V Krajinskem parku Goričko sem pomagala redkim vrstam

Ker je pomlad obdobje selitve ptic, bodo tudi osrednja tema tega članka ptice. Z njimi  so bile povezane številne naloge moje prakse v Krajinskem parku Goričko. Prejšnji prispevek sem končala s štorkljami, zato bom na tem mestu z njimi tudi nadaljevala.

Nekega dne, ko sva se s sodelavcem Gregorjem s terena peljala nazaj v pisarno, se je naenkrat ustavil in pokazal proti objektu, ki je izgledal kot štorkljino gnezdo. Stopila sva iz avta in pogledala skozi daljnogled. »Kaj je tam zgoraj? Je mrtva štorklja?« sem ga vprašala. »Ne. Vsaj zdi se mi, da ni. Zgleda kot kup plastike, ne vem točno….spominja me na ľelvo!« je odgovoril in se napotil čez cesto, da bi izvedel kaj več od vaščanov. Po dolgem in izčrpnem pogovoru z njimi mi je razloľil, da je lansko leto gnezdo naselil par štorkelj. Kmalu zatem je gnezdo napadla skupina drugih štorkelj, ki je hotela gnezdo zase. V borbi je bilo gnezdo delno uničeno, zato se je štorkljin par odločil, da gnezdo zapusti in ga skoraj v celoti uniči. Po principu, če ga midva ne moreva imeti, ga tudi vi ne boste. Vedenje bi lahko primerjali s človeškim, saj je 100 metrov stran na električnem drogu nenaseljen kovinski nastavek za štorkljino gnezdo.

Monitoring ptic v Krajinskem parku Goričko vključuje tudi popis posameznih vrst. Imela sem srečo, da sem sodelovala pri popisu čuka (Athene noctua), ene izmed najbolj ogroľenih ptičjih vrst na Goričkem. To je bil moj prvi takšen popis, zato sem bila zelo radovedna, kako to zgleda v praksi. Reljko, ki dela na Društvu za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije  je zvečer pred popisom meni, Kristjanu in Gregorju razdelil karte s posameznimi odseki. Kmalu po deseti uri zvečer smo se napotili na teren, kjer smo vsak na svojem območju na  razdalji 1 kilometra z zvočnim predvajanjem oglašanja izzivali čuka. Mesta smo izbrali s pomočjo digitalnih ortofoto posnetkov. Ponoči, v temi, se zbistrijo druga človekova čutila, zato je bolj dovzeten za oglašanje srnjakov in posameznih ptic v grmovju, odmevov klica lesne sove,…in seveda lajanja psov. Ti so seveda vedeli, da se nekaj dogaja. In ko se je oglasil prvi, se je na to odzval še drugi in tretji itd. Ampak najbolj so nas motili zvoki povezani s človekom; avtomobili, ki so se peljali mimo, vlak, letalo, celo ogrevanje rastlinjaka. Čeprav moram priznati, da sva bila tudi precej na očeh ostalih ponočnjakov; lahko si samo predstavljamo, kaj si je mislil voznik, ko naju je zagledal sredi noči med njivami. Odprta vrata na avtu, dva človeka, ki stojita zraven in glasni ter čudni zvoki, ki prihajajo iz avta! Še zame je to malo nenavadno.

Na eni izmed točk je bil prizor kot v grozljivki. Mesečina, ki je svetila skozi krošnjo starega drevesa, oster ter  hladen zrak in neznani kriki iz sosednjega gozda (jelen?). In prav nič me ni pomirilo, ko mi je Gregor povedal, da sva na točki 13.

Rezultati popisa so zaskrbljujoči, saj sva celo noč slišala samo enega čuka, čeprav sploh ni dokazano, da se čuk sploh odziva na izzivanje s predvajanjem zvočnih posnetkov.

Pri svojem delu v Krajinskem parku Goričko sem se srečala  tudi z netopirji, ki prebivajo v kleteh pod pisarnami Javnega zavoda. Skupaj s Kristjanom in Tončekom sem pomagala namestiti kabel za infra-rdečo kamero. S to kamero bomo lahko opazovali netopirje 24 ur na dan. Ko smo vstopili v klet je Kristjan stopil naprej in dejal. »Zanimivo, premikajo se!« Nazadnje, ko smo bili tu spodaj so mirno viseli iz pod stropa, zdaj pa… »Pridi hitro, naokrog letajo!« 

V redu. Priznati moram, da sem bila na začetku malo prestrašena; s svetilkami in netopirji v visoki temni kleti, ki ti s perutmi frfotajo 20 cm stran od glave. Upoštevala sem nasvet in upočasnila svoje kretnje. Vse se je dobro izteklo in lepo jih je bilo zopet videti, kako zadovoljno visijo obrnjeni navzdol. Zanima me, ali je kdo raziskoval, če se netopirji lahko pretvarjajo, da spijo, čeprav so budni. Jaz ľe ne bi odprla oči, če bi kdo tako strmel vame.

Če se zopet vrnem nazaj k sončni svetlobi in tako končam svojo zgodbo. Ena izmed nalog, ki so si jo zadali v Javnem zavodu Krajinski park Goričko je tudi  ponovna naselitev zlatovranke (Coracias garrulus) na Goričko.  V Sloveniji je ľe izumrla, v srednji Evropi pa je redka in ogroľena ptičja vrsta. Da bi ji olajšali ponovno vrnitev in zboljšali posredno ľivljenjske razmere smo postavljali stojišča, ki ji omogočajo da lahko lovi velike ľuľelke. Še pred tem smo odprli lanske gnezdilnice, ki so jim pozimi zaprli vhodno odprtino, da se v njih ne bi naselili škorci. Zadovoljno sem ugotovila, da so pri izdelavi in zaprtju gnezdilnic mislili na recikliranje, saj so uporabljali materiale kot je stara naslovnica zgoščenke ali pokrovčke za zapiranje steklenih kozarcev.

Gnezdilnice in stojišča so postavljena na lokacijah, ki so potencialno zanimiva za zlatovranko; med polji, potoki, ob telefonskih drogovih. Med delom smo opazovali in raziskovali tudi druge pojave in znanilce pomladi kot so metulji, rastline in cvetlice, ptice. Zdelo se mi je sijajno, da za srečo v naravi ne potrebuješ ekstremnih doľivetij. Dovolj je ľe, da si zunaj z nekom, ki misli podobno in ima enak cilj. Čeprav lahko  govorim samo zase (Goran je nosil lestev, jaz pa laľje ročno orodje), mislim, da smo vsi delili enake vrednote. Pomagati ostalim bitjem v naravi, da preľivijo in da sploh obstajajo.

Članek je napisala Anna-Maria Holmstedt, prostovoljka iz Finske, ki nam je 16 dni dni pomagala pri našem delu.

Prevod in foto: Gregor Domanjko

Ne zbudi me!	Namestitev kabla za infra-rdeco kamero	Visoko na crni jelsi
Vhod v gnezdilnico je treba odpreti	Upam, da jo bo naselila zlatovranka	Visokodebelni sadovnjaki v cvetju