10.01.2014
Goričko, 9.1.2014
Letošnji prvi študijski obisk na Goričko je pripadel študentom/tkam petega letnika Krajinske arhitekture na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, pri predmetu: Tipologija, upravljanje in varstvo kulturne krajine. K nam sta jih pripeljali predstojnica študija, prof. dr. Mojca Golobič in njena asistentka Penko Seidl Nadja.
Ral nam vreme ni služilo, saj je bilo kot nalašč, zelo megleno, z vidljivostjo komaj nekaj deset metrov. Študentje tako žal niso mogli videti krajinskih vzorcev kulturne krajine, ki dajejo Krajinskemu parku Goričko svojevrsten značaj in osmišljajo delovanje zaposlenih v Javnem zavodu Krajinski park Goričko, ki nam je naložena naloga v javnem interesu ohranjanja narave in krajine.
Ob pogledu na vremensko situacijo sem se, kot njihova vodnica, morala prilagoditi in jim pokazati nekaj podrobnosti, vidnih od blizu in jih spodbuditi k razmišljanju in razpravi. Vse ostalo sem orisala z besedami in obljubili so, da še pridejo.
Potepanje po Goričkem smo začeli na zahodu in sicer v Gederovcih, kjer smo si ogledali krožišče in ugibali koliko je stala ureditev prometnega otoka, na katerega praviloma pešci ne smejo ter komu je torej namenjena? Ogledali smo si tudi preurejeno počivališče za kolesarje na relaciji Mura-Drava in razpravljali o razgrnjenem načrtu za komasacije v občini Tišina.
Zatem smo pot nadaljevali do Cankove, v zahodnih vratih v Krajinski park Goričko, si ogledali parkovno ureditev trga, se pogreli v Kavarni Vogler in nadaljevali pot ob meji z Avstrijo na sever. Žal razkopane lokacije term v Korovcih nismo videli, smo si pa ogledali nove bivalne enote, oblečene v nerjavno pločevino v Gerlincih. Razložila sem jim, da kot upravljavci parka nimamo pristojnosti odločati o tipologiji gradnje, ki je v domeni občin in upravne enote.
Naslednja točka je bila naravna vrednota Slatinskega vrelca v Nuskovi, kjer smo opazili tudi nečedno dejanje vandalov, ki so odstranili, zvili in poškodovali pojasnjevalno tablo z vsebino o nastajanju mineralne vode. Občudovali smo risbo narave v usedlinah vode in rastočih algah.
Precej prepričana sem bila, da bi se ob dvigu na najvišji vrh, 418 m visok Sotinski breg, lahko srečali s soncem. Žal nismo imeli te sreče, saj je ob poti navzgor megla bila še gostejša. Ogled razglednega stolpa, ki je del parkovne infrastrukture narejen z domišljijo domačinov.
Grad Grad z zbirkami in pogrevajočimi dobrotami v trgovinici, je bila naslednja postaja. Študentom sem razložila nemoč krajinske arhitekture pri upravljanju z zavarovanim območjem narave in krajine.
Krajino Goričkega so si lahko ogledali na filmu in po tem so si izbrali še eno točko za obisk v naravi.
Pravi kostanj, 700 let star očak na Tetajnem, je očaral bodoče magistre inženirje krajinske arhitekture, k čemur je prispevala še zlasti njegova lastnica Sidonija Čahuk. Kot običajno, nas je tudi tokrat pogostila z dišečimi medenjaki in nam povedala zgodbo svojega otroštva povezano s kostanjem.
Dan smo zaključili kot se spodobi na toplem in ob dobri hrani. Obiskali smo kmetijo Smodiš v Otovcih, kjer so nas pričakali z živim ognjem v kaminu, narezkom, toplo juho, retašem in posolanko. Ogledali smo si sodobno opremljene bivalne prostore in pokukali tudi v meglo, kjer so se pasle ovce.
Razšli smo se z obljubami o večkratnem obisku študentov, ki jim bo v poklicnem življenju zaupana skrb za slovenske krajine, ki so nedvomno odraz življenja in dela ter estetskega čuta prebivalcev med Panonijo in Jadranom ter Alpami in Dinaridi. In prav slovensko podeželje si zasluži, zlasti v tem liberalno kapitalističnem času, posebno skrb za oblikovanje krajine, kar močno pogrešamo, pa čeprav nas videz kulturne krajine opredeljuje kot narod.
Besedilo in slika: Stanka Dešnik
preoblikovano in prebarvano počivaliąče | vodnjak v Cankovi - adventni venec | |
počivaliąče pod slamo med vrbami | | nepridipravi ne spoątujejo javne lastnine |
stolp na Sotisnkem bregu v megli | pravi kostanj na Tetatjnem | |
|
Naravne znamenitosti
