Območje Goričkega je bilo skozi svojo zgodovino vedno bolj ali manj poraąčeno z gozdovi in zato nikoli gosto naseljeno. Sledovi naselbin v zgodnjih poselitvenih obdobjih so bili potrjeni na njegovih obrobjih oziroma porečjih Ledave, Krke in Kobiljanskega potoka; za najpomembnejąo prazgodovinsko naselbino pa velja Bukovnica. Rimske naselbine sledijo porečju Ledave, medtem ko so gomilna grobiąča iz istega obdobja razprostranjena po celotnem območju. Rimski zasedbi je sledila slovanska naselitev, ki pa jo na Goričkem potrjuje le slovanska najdba iz Gradišča v Selu, datirana v 9. stoletje. Sledil je prodor Madľarov, ki so območje danaąnjega Prekmurja s premikom obrambnega pasu na reko Kučnico v 12. stoletju dokončno vključili v svoj civilno- in cerkvenoupravni sistem. Goričko je od takrat pa vse do leta 1919 spadalo pod Relezno ľupanijo (Vas) ter ąkofiji v Györu in nato Sombotelu (Szombathely).

Umiritvi razmer po stoletjih vojn v panonski niľini je sledila delitev fevdalne zemlje in ponovna kolonizacija. Fevdalni gospodje - največji med njimi Amadejci in nato Széchyji - so na svojih posestvih naseljevali predvsem okoliąko slovensko prebivalstvo, ob zahodni meji nemąko, ob vzhodni pa so ľiveli Madľari, kot del poselitve iz časa oblikovanja obrambne (straľne) krajine Örség. Zaradi najątevilnejąe slovenske poselitve se v srednjem veku za to območje uporablja tudi ime Tótság. Največje fevdalno zemljiąče gornjega Prekmurja se je formiralo okoli gradu Gornja Lendava (Grad). Skozi kraj je peljala pomembna cesta iz Monoątra do Nemąkih vrat (Gederovci) in prek Kriľarke cesta skozi Calovce proti Zalalövöju.

Večina prekmurskih protestantov (evangeličanov in nekaj kalvincev v Motvarjevcih) ľivi danes na Goričkem, ena prvih organiziranih protestantskih skupnosti pa je bila v času reformacije pri Sv. Benediktu (Kančevci), kjer je v srednjem veku deloval samostan. Protireformacija in turąki vpadi so močno razredčili prebivalstvo, temu pa je sledila nova kolonizacija v 17. in 18. stoletju. Med novimi zemljiąkimi gospodi so pomembni Bátthyányiji in Nádasdyiji, med novimi naseljenci Judje, prva protestantska ľupnija po tolerančnem patentu pa je nastala v Puconcih.

V drugi polovici 19. stoletja je za Goričko kot območje izrazito ekstenzivnega kmetovanja predvsem pomembna zemljiąka odveza, ki tlačane spremeni v najemne delavce. Tu so začetki mnoľičnih migracij delovne sile: sezonskih ali trajnih izseljevanj. Na prelomu stoletja naj bi za zasluľkom odąla tretjina goričkega prebivalstva, čemur je botrovala tudi trtna bolezen, ki je popolnoma uničila goričke vinograde. Slike ni bistveno popravila prva agrarna reforma po priključitvi k Jugoslaviji leta 1919, druga leta 1945 pa le delno, in to predvsem na račun izseljenega nemąkega prebivalstva ob zahodni drľavni meji. Za drugo polovico 20. stoletja so značilne predvsem dnevne migracije zaposlenih v Mursko Soboto kot regionalno srediąče, zaradi česar so tudi vse goričke ceste speljane v smeri sever-jug. Cele v zadnjih letih se ta podoba spreminja, vendar Goričko ąe vedno iąče svoj prostor znotraj novih razvojnih moľnosti, ki naj bi jih prineslo območje brez meja.