Kačji pastirji v severovzhodni Sloveniji - tudi na Goričkem - so razmeroma dobro raziskani. Na močvirnih travnikih, v povirjih, ob živahno tekočih potokih ter številnih manjših stoječih vodah te gričevne pokrajine je bilo doslej zabeleženih kar 44 vrst, kar predstavlja natanko tri petine vseh vrst kačjih pastirjev v Sloveniji.

Kačji pastirji (lat. Odonata) so red žuželk z nepopolno preobrazbo, ki preživijo večino svojega življenja kot ličinke v vodi, ob kateri se večino časa zadržujejo tudi odrasle žuželke. Bogastvo favne kačjih pastirjev je zato razumljivo odvisno predvsem od ustreznosti ekoloških razmer v in ob vodi. Najbolj jim prijajo dobro osončena mokrišča z bujnim in raznolikim močvirskim rastlinjem ter čim manjšo količino rib. Ob nereguliranih potokih, močvirjih, ekstenzivno gospodarjenih ribnikih in manjąih, ne preveč zaraščenih mlakah, bo pisani vrvež odraslih kačjih pastirjev med majem in septembrom gotovo razveselil oko vsakega ljubitelja narave.

Kačje pastirje delimo v dve veliki skupini: enakokrile in raznokrile. Prvi so mnogo manjši, njihovo telo je podobno vžigalici, oba para kril pa sta enako oblikovana. Raznokrili so večji in bolj robustni, celotno glavo pokrivajo velike sestavljene oči, zadnji par močnih in gosto ožiljenih kril pa je na bazi opazno razširjen. Letalske akrobacije in čudovite barve so "zaščitni znak" kačjih pastirjev, ki so kljub zastrašujočemu imenu človeku povsem nenevarni, saj ne pikajo, grizejo in niso strupeni. Strah pred njimi pa je povsem upravičen pri številnih manjšihžuželkah in vodnih živalih - tako ličinke, kot odrasle žuželke so namreč zelo uspešni plenilci in pomembno prispevajo k vzdrževanju dinamičnega naravnega ravnovesja v vodnih življenjskih okoljih.

Med najpogostejše vrste kačjih pastirjev na Goričkem sodijo modri kresničar (Ischnura elegans), travniški škratec (Coenagrion puella), sinji presličar (Platycnemis pennipes), modrozelena deva (Aeshna cyanea) in modri ploščec (Libellula depressa), ki so zelo prilagodljive vrste brez posebnih ekoloških zahtev. Ob nižinskih potokih ne bomo spregledali pogostega pasastega bleščavca (Calopteryx splendens), katerega spoznamo po frfotajočem letu in krilih z velikim kovinsko modrim madežem. Njegovemu še pogostejšemu bližnjemu sorodniku, modremu bleščavcu (Calopteryx virgo), katerega krila in telo so v celoti smaragdno do kovinsko modro obarvana, so bolj povšeči hitreje tekoči potoki Goričkega. Ob povirjih in močvirjih na robu gozda bomo maja in junija naleteli tudi na prikupnega rdečega predstavnika družine škratcev - ranega plamenca (Pyrrhosoma nymphula), nekoliko kasneje pa še na redkega povirnega studenčarja (Cordulegaster bidentata) in mnogo pogostejšega velikega studenčarja (Cordulegaster heros). Ti vrsti srečujemo le v povirjih in potokih gričevnega sveta, kjer živijo njune velike, v mivko in pesek zakopane ličinke. Veliki studenčar je podobno kot kačji potočnik (Ophiogomphus cecilia) uvrščen na dodatka II in IV Habitatne oz. FFH direktive EU, kar daje različnim tipom tekočih voda na Goričkem tudi evropski naravovarstveni pomen. Od zanimivejših vrst, ki naseljujejo večje stoječe vode, kaže izpostaviti skrivnostno nosno jezerko (Epitheca bimaculata), ki velja v srednji Evropi za zelo redko, ter kovinsko zelenega pegastega lesketnika (Somatochlora flavomaculata), ki ga bomo z nekaj sreče opazili nad močvirnimi travniki in močvirji. Ob mokriščih, ki lahko poleti tudi popolnoma presahnejo, najdemo sicer v Sloveniji redko grmiščno zverco (Lestes barbarus). V precej podobnih življenjskih okoljih od poletja do jeseni srečujemo nekaj vrst kamenjakov, katerih samčki imajo zadke obarvane z različnimi odtenki in vzorci rdeče barve. Najimenitnejša v njihovi druščini sta gotovo ogrožena stasiti kamenjak (Sympetrum depressiusculum) ter zelo redek pasasti kamenjak (Sympetrum pedemontanum), katerega krila krasijo temno rjave prečne proge.

Kot vemo, je vsakršno varstvo vrst pri večini ogroženih rastlin in živali možno le z ohranjanjem njihovih življenjskih okolij in to pravilo velja tudi pri prizadevanjih za ohranitev favne kačjih pastirjev. Na Goričkem je iz odonatološko-naravovarstvenega stališča najpomembnejše ohranjanje močvirij, poplavnih travnikov in nereguliranih potokov, kar se v veliki meri pokriva tudi s prizadevanji za ohranitev številnih drugih ogroženih rastlin in živali. Kačji pastirji lahko so lahko v tem pogledu pomembna bioindikatorska skupina, kar daje odonatološkim raziskavam še dodaten naravovarstveni pomen.

Več o biologiji in ekologiji kačjih pastirjev ter aktivnostih slovenskih odonatologov lahko preberete na domači strani Slovenskega odonatoloąkega druątva: www.odonatolosko-drustvo.si.

Kovinsko modro obarvano telo in krila krasijo samčka modrega bleščavca (Calopteryx virgo), ki ga ob potokih Goričkega srečujemo od maja do julija (Foto: M. Bedjanič)	Parjenje kačjih pastirjev je v živalskem svetu nekaj posebnega in poteka v značilnem srčastem poloľaju, imenovanem koleselj. Drobni sinji presličar (Platycnemis pennipes) je ena najpogostejąih vrst na Goričkem (Foto: M. Bedjanič)	Stasiti kamenjak (Sympetrum depressiusculum) je v Sloveniji redek in ogrožen. Zadek samčka je čudovite opečno rdeče barve, medtem ko je samička odeta v manj vpadljive rjavkaste tone (Foto: M. Bedjanič)
Ob ohranjenih potokih Goričkega bomo neredko srečali tudi velikega studenčarja (Cordulegaster heros), ki je največji kačji pastir v Evropi, kljub grozečemu barvnemu vzorcu pa je človeku povsem nenevaren (Foto: M. Bedjanič)	Kačjega potočnika (Ophiogomphus cecilia) bomo redko srečali ob večjih potokih Goričkega. V Evropi je vrsta ogrožena in kot takšna uvrščena na dodatke FFH direktive EU (Foto: M. Bedjanič)	Skoraj ni mlake ali ribnika na Goričkem, kjer med majem in septembrom ne bi srečali drobnega modrega kresničarja (Ischnura elegans), ki je tudi sicer ena najpogostejših vrst kačjih pastirjev v Sloveniji (Foto: M. Bedjanič)

Matjaž Bedjanič
Kolodvorska 21b, 2310 Slovenska Bistrica, 2000 Maribor;
e-pošta: matjaz.bedjanic@guest.arnes.si

LITERATURA:

• BEDJANIČ, M., 1999. Kačji pastirji - Pisano življenje med vodo in nebom. Proteus 62(1): 4, 8-17, 47.
• BEDJANIČ, M., 2002. O kačjih pastirjih Pomurja in Goričkega. V: A. Gogala (ured.), Narava Slovenije: Mura in Prekmurje, str. 37-41, Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana.
• KOTARAC, M., 1997. Atlas kačjih pastirjev (Odonata) Slovenije z Rdečim seznamom: projekt Slovenskega odonatološkega društva. Center za kartografijo favne in flore, Miklavž na Dravskem polju. 205 str.
• ŠALAMUN, A., 2000. Poročilo odonatološke skupine. V: M. Govedič (ured.), Raziskovalni tabor študentov biologije Šalovci '99, str. 23-27, Zveza za tehnično kulturo Slovenije, Ljubljana.