Kuhanje žganja (žganica, palinka) se je na Slovenskem razširilo v 1. polovici 19. stoletja in je bilo precej razširjena dejavnost kmečkega prebivalstva. V Prekmurju žgejo jeseni in pozimi, ko ni večjega kmečkega dela. Zaradi obdavčitve v 1. polovici 20. stoletja so žganje pogosto kuhali na skrivaj. Kakovost žganja je odvisna od nabranega in zavretega sadja ter potrpežljivosti "kuharja". Žganje je destilat raznih skvašenih rastlinskih sokov. Več je sadnega sladkorja, več alkohola vsebuje žganje. Najpomembnejša priprava za kuhanje žganja je bakren kotel iz dveh delov: spodnjega dela in kape. Kuhali so ga iz sliv, vina, jabolk, hrušk, vinskih tropin, češenj. Prvo žganje, ki priteče iz kotla, je plaviš, šarkan, šarkenj, ficko, cik; drugo dobra palinka, žganica, šnops; zadnje je najga, plaviš, prunt. Žganja se je veliko spilo, vedno pa je bilo pri hiši za vrastvo ali zdravilo.

1. bakreni kotel 2. čeber za hlajenje vode 3. steklenice za žganje

Kuhanje žganja, Martjanci

Kotlenka, del lončenega kotla, Mala Nedelja