Kolarji izdelujejo lesene dele prevoznih sredstev, predvsem vozov. Na Slovenskem je bilo kolarstvo dopolnilna dejavnost kmečkega gospodarstva in samostojna obrt. Znanje so si kolarji nabirali pri mojstrih in v poklicnih šolah. Tesno so bili povezani s kovačem, ki je leseno kolo opremil s kovinskimi deli. Leta 1927 je bilo v soboškem okraju 30 kolarskih delavnic, leta 1957 pa v pomurski regiji 36 delavnic. Kolarska obrt je začela izginjati z množičnim pojavom vozov z gumijastimi kolesi in traktorjev v 70. in 80. letih 20. stoletja. Poleg vozov so kolarji izdelovali in popravljali sani, ročaje za orodje, samokolnice, kmečko orodje (brane, plug, sejalnik, osipač, lestev...), mrliške vozove, smuči.
Najbolj prepoznaven kolarjev izdelek - leseno kolo, Kuzma, 1963
|
Samokolnica za prevažanje trave, Filovci, 1958
|
|
Kolarska delavnica
Kolarska delavnica je bila last kolarskega mojstra Andreja Holcmana (1925-2001) iz Ižakovcev 121. Obrti se je kot vajenec štiri leta učil na Madžarskem v Lentiju, kot pomočnik je delal v Kočevju, leta 1952 opravil mojstrski izpit v Ljubljani in odprl svojo kolarsko delavnico v Ižakovcih, v kateri je izdeloval in popravljal do smrti.
|
1. drakšla - stružnica na nožni pogon 2. hoblpank - delovna miza
|
|