Župnija stoji na temeljih okoli 400 let stare cerkve, posebnost je unikatni iz gline žgani križev pot švicarskega mojstra p. Wolfganga Koglerja. 

Izviri mineralnih voda se pojavljajo v severovzhodnem delu Slovenije. Vrelec je kaptiran, ljudje iz bližnje in daljne okolice vodo občasno še uporabljajo. Pred približno 30 leti je takratna oblast naročila vrtanje večih vrtin v rogašovski občini, v upanju, da bodo odkrili geotermalno vodo. Le te niso našli, našli pa so nahajališče mineralne vode, katera je po podatkih fakultete za kemijo v Ljubljani najboljša mineralna voda na slovenskem. Naravni izvir mineralne vode v Nuskovi se omenja v zgodovini Prekmurja šele leta 1900, sicer pa je bil poznan že prej, saj so prebivalci okoliških krajev nosili pitno mineralno vodo na domove že veliko prej.

Zaradi dotrajanosti je bil vrelec v letu 2008 obnovljen. Ob vrelcu je urejeno počivališče za pohodnike in kolesarje pod slamnato streho, ki je ena od postojank na Vrbovi poti. Mineralno vodo lahko tudi poskusite, vendar za večino nima prijetnega okusa, saj vsebuje veliko železa in ostalih mineralov, zato je primerna za slabokrvne. 

Ob poti do slatinskega vrelca se boste srečali tudi z nasadi vrb in rastišči sibirske perunike.

5. SOTINSKI BREG,naravna vrednota državnega pomena

Hrib na skrajnem severnem delu Goričkega, ob meji z Avstrijo, je geomorfološka posebnost območja. Hrib nad sotesko Ledave sestavljajo paleozojski skrilavci – najstarejše kamnine na tem območju, ki se značilno razlikujejo od okolice iz mnogo mlajših sedimentov. 418 m visoka vzpetina je pretežno pokrita z gozdom in predstavlja najvišjo točko Goričkega. Na južnem obrobju je aktiven kamnolom. Na vrhu brega je razgledni stolp, visok 14 m, kjer se nam odpre lep razgled na severovzhodno Slovenijo, del Avstrije, Madžarske in Hrvaške. V bližini razglednega stolpa pa se nahaja tudi avtomatska vremenska postaja Krajinski park Goričko.

Je geografska točka (388 m) na SV Slovenije na tromeji Slovenije, Avstrije in Madžarske. Mejni kamen v obliki piramide, ki označuje tromejo je bil postavljen v letu 1924, takrat je označeval mejo med Avstrijo, Madžarsko in Kraljevino SHS. Danes je v bližini postavljeno počivališče za pešce in kolesarje v prijetni senci pod lipami. Peš pot iz najbližjega parkirišča pa vodi po učni gozdni poti, ki je prava popestritev predvsem v poletnih dneh.

Na križišču v Trdkovi je velik hrast, visok 22 metrov, z obsegom debla 493 centimetrov, star več kot štiristo let. Kot vrsto graden lahko najdemo posamič tudi na nekaterih okoliških gričih.

Grad Grad je največji grajski kompleks na Slovenskem s več kot 300 prostori, ki šteje čez 800 let in stoji na griču iz vulkanskega bazaltnega tufa. Po pripovedovanju naj bi grad začeli graditi vitezi templjarji. 

Današnji obseg je grad dobil v 16. in 17. stoletju, prenovljen pa je bil v 18. in 19. stoletju. Od leta 1998 je grad deloma obnovljen, v njem je sedež Krajinskega parka Goričko. V gradu so informacijsko središče s trgovino s spominki za obiskovalce gradu in Krajinskega parka, rokodelske delavnice domače obrti, razstavišče v Viteški dvorani, črna kuhinja s pokuševalnico, vinoteka goričkih vin v globoki grajski kleti in poročna dvorana s klavirjem, lahko si tudi ogledate kratek film o Krajinskem parku Goričko. V gradu so tudi ogromne kleti in ječe. Skozi stoletja se je v gradu razvrstilo več rodbin.

Kačova mlaka je naravna vrednota državnega pomena. Spričo prisotnosti hranil, ki se stekajo vanjo je bujna vodna vegetacija, ki jo zaposleni v JZ KP Goričko vsako leto ročno odstranjujejo, za to da bo v mlaki še prosta vodna površina, ki jo bodo pomladi naselile dvoživke s svojim glasnim svatbenim plesom.

Mlaka je pomembno življenjsko okolje v območju Natura 2000 za kar nekaj vrst, ki jih varuje direktiva o habitatih npr.: veliki studenčar, veliki pupek, hribski urh; verjetno se nad njo hrani tudi kateri od netopirjev in prileti varovana ptičja vrsta. Seveda v njej živijo tudi drugi organizmi, ki ožvljajo vodo, obrežje in rastlinje in še niso na seznamu ogroženih in redkih vrst. Zato je skrb za ohranjanje in vzdrževanje tem bolj pomembna.  

Mlako najdete v Pörgi pri Gradu, nedaleč od Vulkanije, poleg črpališča pitne vode. Vabljeni k ogledu sedaj in pomladi.

Za panonski svet Slovenije je dokaj značilna kamnina tuf, ki pa se v tem delu pojavlja dokaj pogosto kot sestavni del posameznih vzpetin, hribov, gričev. Je razmeroma drobljiva kamnina vendar so jo kljub temu uporabljali v gradbeništvu. 

Olivin ima malo nahajališč v Ssloveniji, spada med poldrage kamne. Po barvi spominja na smaragd, je dokaj drobljiv. Njegov izvor povezujejo z delovanjem vulkana.

Posebnost pokrajine na levi strani reke Mure kažejo tudi leseni zvoniki, ki dajejo Prekmurju poseben pečat in identiteto, kljub temu, da se zdijo okoliškim prebivalcem nekaj vsakodnevnega in običajnega. V sebi skrivajo marsikatero zgodbo, čeprav nam še neznano, a zagotovo zanimivo. Po  ugotovitvah so del madžarske kulturne dediščine, zato so predstavljeni tudi nekateri zvoniki, ki domujejo na Madžarskem, prav tako je zajet avstrijski prostor (Gradiščansko), kjer jih je le nekaj. Ti leseni zvoniki, torej stolpi z zvonom, niso cerkvena last, ampak vaška, zato so jih upravljali lastniki posesti oziroma zemlje, na kateri je bil postavljen zvonik. Oznanjevali pa so konec dela, poldan in zvečer. Poleg tega pa se je zvonilo še ob smrti in ob slabem vremenu, vse to s pomočjo vrvi, ki seže do vznožja. Zvonarji so bili v glavnem moški, a bile so tudi zvonarke. Vaščani so jih plačevali z zrnjem, kasneje tudi z denarjem.Ena od teorij o postavljanju lesenih zvonikov je, da ti predstavljajo del evangeličanske kulture, saj evangeličani vse do leta 1791, ko je bilo to z zakonom dovoljeno, niso smeli zidati stolpov (oz. zvonikov). Na način, da formalno to niso bili zvonovi z verskim pomenom, so jih tako postavljali vaški veljaki, ki so si lahko privoščili nakup zvona in lesene konstrukcije. Druga teorija pa pravi, da ti zvoniki izhajajo še iz časa turških vpadov in da so služili za obveščanje o prihajajoči nevarnosti. Razvoj konstrukcije je, na podlagi navedene sistematizacije zvonikov, logičen in sledi zgoraj zapisanemu zaporedju. Najstarejši so najenostavnejši (centralna konstrukcija v obliki znamenja), sledijo jim čedalje zahtevnejši – do popolnoma zaprtih. Danes med evidentiranimi zvoniki na obravnavanem ozemlju prevladujejo prostorski zvoniki, pri katerih so za stroko zanimivi tudi kompleksnejši detajli stikovanja in temeljenja. Kot posebnost zvonikov pa se lahko izpostavi izvedba temeljenja po principu “lesene temeljne mreže”. Zvoniki navadno nimajo standardnega zemeljskega temeljenja, ampak predstavlja masivna lesena temeljna mreža bazni sistem, ki predstavlja tudi konstrukcijsko ogrodje za preostal zvonik in strehi.Zvoniki so v preteklosti mnogo bolj vplivali na vsakodnevno življenje vaščanov in posledično tudi na kulturo naroda. Prav tako so postali pomemben element v tradicionalni arhitekturni krajini. Njihova lokacija v vasi je namreč omogočala zbiranje ljudi, kjer so se srečevali, družili,seznanjali z vsakdanjimi in novimi rečmi.Ti majhni, a pomembni objekti za lokalne skupnosti, pa danes čedalje bolj izginjajo. Nekaj jih je strokovno, nekaj nestrokovno prenovljenih, nekatere so nadomestili zidani zvoniki, nekaterih pomembnih zgodovinskih pomnikov in opomnikov pa že dolgo ni več. (vir: ustno izročilo,net -Juvanec, Benko).

Pomnik pristanka stratosferskega balona v Ženavljah označuje kraj, kjer sta leta 1934 zaradi vremenskih razmer pristala belgijska znanstvenika. 

Na mestu pristanka je bilo leta 1997 postavljeno  spominsko obeležje trajne umetniške vrednosti, delo akademskega kiparja, Mirka Bratuše. Bronasti kip v obliki krogle, ki simbolizira balon, se lepo sklada s pokrajino in vabi popotnike na ogled in počitek.

Desno od  evangeličanske cerkve v Križevcih  vodi  makadamska pot do Tetajnega brega, kjer stoji že vsaj sedemsto let staro orjaško drevo, navadni kostanj. V premeru meri čez 3 metre, v višino pa 20 m. Ljudje  pripovedujejo, da je bil vrisan kot orjaško drevo že v starih avstrijskih vojaških kartah. 

Bejčin breg je naravna vrednota državnega pomena na najbolj S delu Slovenije (tik ob najbolj S točki RS.) Gre za območje ohranjenih ekstenzivnih suhih in mokrotnih travnikov, kjer uspevajo številne redke in ogrožene rastlinske vrste ter kjer cvetove travniških cvetlic množično obiskujejo raznoliki metulji. Območje se ponaša tudi z visoko pestrostjo ptic, med katerimi lahko opazite tudi smrdokavro in rjavega srakoperja.

Ta vodotok je poseben po svoji izvirni ohranjenosti rečne struge na daljšem odseku, zato je uvrščen na seznam naravnih vrednot. Tu najdemo lepe primere bočne erozije in peščenih brežin, ki so primeren življenjski prostor za nekatere redke vrste ptic, kot npr. vodomca. Ima razmeroma dolgo strugo glede na ostale vodotoke na tem območju. Najbolj ohranjena je ob izviru in v odseku prve tretjine celotne dolžine, pozneje, ko teče skozi bolj naseljen prostor pa biotska pestrost nekoliko pade, a je kljub temu še vedno razmeroma bogata – v srednjem in spodnjem toku, ter ob pritokih živijo tudi vidre. 

Je najstarejši ohranjeni sakralni spomenik v Prekmurju. Nastala je v letih 1230-1240, čeprav je prvotna cerkev prvič omenjena že leta 1208. Nepreverjeni viri pričajo, da je na tem območju nekoč stal dominikanski samostan z latinsko šolo, ki naj bi jo obiskovali otroci premožnih staršev. Opečna romanska kapela je danes uporabljena kot pokopališka cerkev.

Leta 1872 so jo prenovili, izviren je ostal južni portal s tremi pari stebričev z kapiteli ter reliefom leva s križem v timpanonu. Cerkev sv. Martina je edini doslej znani spomenik tega tipa panonske romanike na območju Slovenije. 

Zgodovinsko - etnografska stalna razstava je dobila prostor v nekdanji Škerlakovi hiši leta 1997. Hišo sta sezidala brata Sandor in Ferenc Škerlak v prvi tretjini 20. stoletja, iz opeke in opečnih strešnikov, z materialno podporo strica iz Amerike. V hiši je tiste čase bila tudi edina večja žganjekuha v okolici. V stanovanjskem delu zgradbe iz odprte verande pridemo na ozek hodnik, s katerega se odpira kuhinja s krušno pečjo in dimnikom, kamra in dve sobi s pečjo in podom. Etnografske predmete smo sprejeli s Hodoša in Krplivnika. 

Na veliki domačiji se vrstijo poslopja z različnimi funkcijami. Razen značilnega drevesa, stojala za lonce za mleko, ki stoji blizu vhoda v zgradbo si lahko ogledamo opremljeno rezbarsko izbo. Nasproti rezbarske izbe stoji čebelnjak iz lesenih brun s slamnatimi panji. Od leta 2003 je v kletnih prostorih stanovanjske hiše na ogled razstava o zgodovini vina in žganja. Med počitkom v sosednjem prostoru lahko poskusimo razne vrste žganja. Nasproti kleti je skedenj za mlatenje žita, kjer so od leta 2001 razstavljena kmetijska orodja in stroji, ki so jih tukajšnji kmetje prenaredili tako, da so bili primerni za obdelavo kisle zemlje. Vinsko klet s stiskalnico sta podarili leta 2005 družini Lukács in Bočkorec iz Krplivnika. V zadnjem razstavnem prostoru, kateri je bil urejen leta 2006, pa je na ogled zbirka orodij in izdelkov domače obrti.  V sklopu projekta Cesta stražarjev je urejena tudi kolesarnica z izposojo koles. 

Muzej na Krplivniku je torej prikaz stalne etnografske razstave ter razstave o zgodovini vina in žganja. 

Hodoško jezero je bilo zgrajeno pred poldrugim desetletjem na zamočvirjeni depresiji ob Dolenskem potoku. Za visoko zgrajenim nasipom je voda zastala in napolnila kotanjo, obrežja je zaraslo rogozje, v plitvinah so se razbohotili šopi šašja in zacvetele rumene perunike. Vodne žuželke, kot so kozaki, drsalci in cela paleta vrst kačjih pastirjev so naselili, za te kraje, nov življenjski prostor. Med trstičjem odlagajo mrest zelena žaba, sekulja in rosnica, v zadnjem bolj zamočvirjenem in plitvejšem delu jezera pa so našli svojo priložnost pupki in zelene rege. Stoječa voda je privabila vodne ptice; race, mlakarice, ponirke čaplje, vodomca in mokoža, ki gnezdi v trstičju. Pred sedmimi leti se je prvič pojavil par labodov grbcev, od tedaj je par reden gost in vsako leto vzredi številčen zarod.

Jezero, dolgo 250m in široko 210m je bilo, kot da je tam že od nekdaj, sprva namenjeno zadrževanju visokih pomladnih voda in lovu vodne perjadi, kasneje namakanju kmetijskih površin in končno je doseglo povsem nenačrtovan namen: postalo je pravi paradiž za vodne prebivalce Goričkega, ki ga je okronala še vidra, zver z vrha prehranske piramide naših celinskih voda. Jezero je čarobno v vsakem letnem času, v soncu in dežju, od zore do mraka prav tako kot ob luninem svitu. Okoli jezera je bila leta 2005 urejena učna pot z informacijskimi tablami in postavljenim počivališčem ter izvir zdrave pitne vode.

Majhno okroglo svetišče v vasici Selo na zarobju vzhodnega Goričkega ima med prekmurskimi umetnostnimi spomeniki prav posebno mesto. Legenda pravi, da naj bi cerkev sprva pripadala templjarjem. Poleg izjemne romanske arhitekturne pričevalnosti se je v okrogli cerkvici (rotundi) ohranilo dvoje plasti stenskih slikarij, kar ji daje nadregionalni pomen. Rotunda naj bi nastala pred prvo polovico 13. stoletja (1205–1235). Zanimivost za vse obiskovalce – vstop v rotundo simbolično označuje Kristusov prihod v Jeruzalem, zakaj, izveste, če obiščete rotundo. 

Zloženko o romanski rotundi dobite v TIC-u Selo v neposredni bližini rotunde oziroma v TIC-u Moravske Toplice. 

Bogojinska cerkev (1924–1927) arhitekta Jožeta Plečnika sodi med najbolj moderne cerkvene stavbe v Evropi.  Vrhunska arhitektura, ki dovršeno povezuje staro z novim,  je ustvarjena ravno za ta prekmurski del zemlje. Snežno beli stavbi domačini radi pravijo »bela golobica«. S svojo nenavadno podobo že od daleč pozdravlja okrogel zvonik, ki je poleg stropa, okrašenega z lončarskimi izdelki, prava posebnost. Domačin Franc Bajlec, ki je obiskoval tedaj Plečnikovo šolo, je svojega profesorja obvestil o želji župnika Ivana Baše in Bogojancev – vsi so hrepeneli po novi cerkvi. 

V Plečnikovi mojstrovini v Bogojini občutite atmosfero miru, spokojnosti in zbranosti. Plečnik se je gradnje cerkve v Bogojini lotil z vsem spoštovanjem do prednikov in Prekmurja, ki mu je postalo ljubo. Plečnik je upošteval pokrajinsko stavbarsko tradicijo ter uporabil sestavine starokrščanske arhitekture (kamniti stebri, lesen raven strop).

Več o cerkvi preberite v zloženki, dostopni v TIC-u Moravske Toplice.

Ob cerkvi sv. Benedikta je lepa stavba, znamenje prihodnosti, Dom duhovnosti Kančevci, ki želi biti duhovno in kulturno središče na tej tromeji narodov. Dom duhovnosti Kančevci je kraj, kamor se radi vračajo verniki različnih veroizpovedi in različnih generacij iz Slovenije in tujine. Tu se verniki srečujejo na duhovnih vajah, predavanjih, meditacijah, seminarjih ter verskih obredih. Zaradi duhovnih vikendov so Kančevci vedno bolj prepoznavno duhovno središče, ki ga obišče vedno več ljudi od blizu in daleč. Dom duhovnosti je bil zgrajen leta 1993. V okolici doma pa so tudi spomeniki lokalnega pomena. Na starem Kančevskem pokopališču nedaleč stran je pokopan dr. Franc Ivanocy, narodni buditelj in publicist (1857 - 1913). Nagrobnik je zasnoval J. Plečnik. Na hiši, blizu katere se je rodil Mikloš Küzmič, prvi prekmurski katoliški pisatelj, je njegova spominska plošča.

Nekoliko večji kompleks med 5 ha nižinskih ekstenzivnih travnikov v neposredni bližini naselja Motvarjevci je bil razglašen za naravno vrednoto državnega pomena. Območje je bilo nekoč še nekoliko večje a se je zaradi zaraščanja in spremembe namembnosti zmanjšalo. S travniki sedaj upravlja JZ KP Goričko, kar jim zagotavlja trajno ohranitev v sedanji podobi in obsegu. 

Tam, kjer so tla težje prepustna za vodo in kjer so nižinske uleknine v bližini vodotokov, so se lahko razvile življenjske skupnosti, značilne za mokrotne travnike. Ti travniki dajejo le borno pašo, zato so za lastnike čedalje manj potrebni zaradi pridelave sena. To pa pomeni, da se hitro zaraščajo, da se v primeru izkopa melioracijskih kanalov hitro izsušijo. Mokrotni travniki so eden najhitreje izginjajočih habitatnih tipov SV Slovenije.

Na skrajnem vzhodu Prekmurja, tik ob Madžarski meji, ždi dvorec Matzenau, ki so ga v začetku 19. stoletja pozidali grofje Batthyany. Leta 1900 ga je kupil avstrijski konzul, po rodu Čeh, grof Matzenauer. Služboval je v Peruju in Vatikanu, kjer mu je papež podelil plemiški naslov. Dvorec je opremil z odličnimi primerki stilnega pohištva, militarijami, slikami in eksotičnimi predmeti iz raznih krajev sveta. Usoda teh stvari danes ni znana. Sama zgradba je bila zgrajena v razkošnem, neoklasicističnem slogu. Zanimiv je na treh arkadnih lokih počivajoč altan, ki ga v zgornjem delu poudarja dvojni grb rodovine Matzenauer. Vsebino dvorca dopolnjuje danes že zaraščen park, z nasadi bukev, smrek, platan in drugih tujerodnih dreves. Nekdanja parterna ureditev parka je vidna v tlorisu starega katastrskega načrta. Ostanki obrob poti in osrednjega vodnega motiva so zakriti z zemljo in listjem.

Ob župnijski cerkvi raste eno največjih in najstarejših dreves svoje vrste v Sloveniji in sosednjih deželah – barkanca ali brek (Sorbus torminalis). Plodovi drevesa so užitni, les pa zelo cenjen. 

Breka (Sorbus torminalis) pri cerkvi Svetega Martina v Kobilju izstopata zaradi izjemnih dimenzij, debelejši ima obseg debla 277 cm, visok je 14 metrov. Oba stojita v vasi.

Po ocenah strokovnjakov je to ena najlepših v Pomurju – biser prekmurske arhitekturne umetnosti. 

V stavbo je vhod preko arkadne lope s štirimi stebri, skozi vrata, ki so rezbarska mojstrovina. Poleg vhoda je vodnjak na kolo. Letnica na hiši je 1901. Največji prostor v hiši ("iža") vsebuje imenitno staro lončeno peč, ta prostor sedaj služi tudi kot razstavni prostor za izdelke domače obrti. Iz hiše se pride v kamro, ki so jo preuredili v pisarno oziroma informacijski center z računalniki. Verjetno prav zaradi tega to hišo imenujejo TELE hiša. Poleg hiše je tudi gospodarsko poslopje s hlevom za konje in hlevom za krave, podom (gumno) in svinjaki v pregibu. Na ta način je dvorišče, zahvaljujoč tudi zadnji strani sosedove hiše, lep zaprt prostor, ki je odprt samo proti glavni cesti, ki pelje skozi vas.

Je akumulacijsko jezero, ki je nastalo z namenom preprečevanja poplav. Povprečno je globoko 2-3 m in doseže največjo globino do 5m. Površina jezera je približno 8 ha. Jezero je bilo sprva namenjeno ribogojništvu, pozneje pa se je razvil še ribolov in športni ribolov. Jezero obdaja gozd, ki nudi obiskovalcem obilo prijetne sence in poleg ribolova ponuja možnost za počitek, sprehode, kampiranje, piknike ter veliko gobarskih užitkov. 

Blatne in cimprane hiše ometane z ilovico so izročilo gradnje hiš naših prednikov. Lesa na Goričkem nikoli ni bilo na pretek in tudi sušna klima najbolje ne godi odprtemu, tesanemu ali žaganemu lesu. Ilovnati omet je pravi varuh lesa, ki tako zdrži več sto let. Na notranji strani zidov hiše so ilovnati ometi pravi blažilec klime in prispevajo k zdravemu načinu življenja. Lesena hiša ometana z ilovico je okolju prijazna, saj potem ko jo ljudje zapustijo enostavno razpade, se razgradi in zlije nazaj s tlemi.

Bodonska cerkvena občina obstaja od leta 1792, evangeličani pa so na tem področju živeli že od časa reformacije. Bodonska cerkev je ena od priljubljenih postojank organiziranih skupin, pa tudi naključnih popotnikov, ki odkrivajo lepote krajinskega parka Goričko. Sedanja cerkev je bila zgrajena leta 1899 po načrtih arhitekta Daniela Placotta iz Budimpešte in je značilen primer cerkve z galerijo v nadstropju in visokimi ozkimi okni.

V kleti Turistične kmetije Zelko (Pečarovci) se nahaja največja čutara v Sloveniji in pütra, kandidatki za Guinessovo knjigo rekordov. V lončarski delavnici se na vretenu oblikujejo različni lončeni izdelki, ki se pripravljajo na žganje v klasični peči z drvmi. Med drugim so to pütre, ročke, vaze, sklede, okrogli, podolgovati modeli za peko, dolgi piskri, ….

Pečarovci so dobili ime po lončarjih in pečarjih, znani pa so tudi po »zgrebaših«, tkalcih lanenega platna.

1. FUKS GRABA, KOROVCI

Tu poteka ena najlepših turističnih gozdnih učnih poti (3 km). Pot razkazuje bogastvo goričkih gozdov, kjer se lahko seznanite s sestojem črne jelše, pomenom gozdnega roba, smrekovo monokulturo, lisičjim domom, obnovo gozda, lovskimi objekti, rastjo drevesa in pedološkim prerezom tal. Vseskozi se ob poti poimensko predstavijo tudi različne vrste dreves, ki rastejo na Goričkem.

2. LEDAVSKO JEZERO, KRAŠČI

Je umetno akumulacijsko jezero, ki je nastalo z zajezitvijo reke Ledave z namenom varovanja niže ležečih vasi in Murske Sobote pred poplavami. Skozi leta se je zlilo z okoljem in tako ponudilo domovanje številnim živalskim in rastlinskim vrstam. Nudi prijetno okolje za sprehode po Bernardini poti in opazovanje narave, ki bo še posebej očaralo ljubitelje ptic in dvoživk.

3. CERKEV SV. HELENE, PERTOČA

V svoji notranjosti skriva mozaično umetnino, ki je delo patra Marka Rupnika. Njegova dela krasijo cerkve Fatima na Portugalskem, Lurd v Franciji, Rim v Italiji in seveda doma v Kopru in Pertoči. Mozaik meri 92 kvadratnih metrov in prekriva skoraj celoten prednji del cerkve. Mozaik je bogatih barv ter podob, ki imajo globok teološki pomen in sporočilo. Župnija stoji na temeljih 400 let stare cerkve, posebnost je unikatni glineni križev pot. 

4. SLATINSKI VRELEC, NUSKOVA

Zaradi upanja v odkritju geotermalne vode, so pri vrtanju vrtin naleteli na nahajališče mineralne vode, ki je najboljša mineralna voda na slovenskem. Naravni izvir mineralne vode v Nuskovi se omenja šele leta 1900, poznan je bil že prej, saj so prebivalci okoliških krajev nosili pitno mineralno vodo na domove že veliko prej. Ob vrelcu je urejeno počivališče za pohodnike in kolesarje pod slamnato streho, ki je ena od postojank na Vrbovi poti ob nasadih vrb in rastišču sibirske perunike.

5. SOTINSKI BREG, SOTINA

418 m visoka vzpetina predstavlja najvišjo točko Goričkega. Na vrhu brega je razgledni stolp, visok 14 m, kjer se nam odpre lep razgled na severovzhodno Slovenijo, del Avstrije, Madžarske in Hrvaške. 

Sotinski breg je geomorfološka posebnost območja, saj ga sestavljajo paleozojski skrilavci – najstarejše kamnine na tem območju. Na južnem obrobju je aktiven kamnolom. 

6. TROMEJNIK, TRDKOVA

Je geografska točka (388 m) na SV Slovenije na tromeji Slovenije, Avstrije in Madžarske. Mejni kamen v obliki piramide, ki označuje tromejo je bil postavljen v letu 1924, takrat je označeval mejo med Avstrijo, Madžarsko in Kraljevino SHS. Danes je v bližini postavljeno počivališče za pešce in kolesarje v prijetni senci pod lipami. Pešpot iz najbližjega parkirišča vodi po učni gozdni poti, ki je prava popestritev predvsem v poletnih dneh.

7. HRAST GRADEN, TRDKOVA

Na križišču v Trdkovi je velik hrast, visok 22 metrov, z obsegom debla 493 centimetrov, star več kot štiristo let. Kot vrsto graden lahko najdemo posamič tudi na nekaterih okoliških gričih.

8. GRAD GRAD

Grad Grad je največji grajski kompleks na Slovenskem s več kot 300 prostori, ki šteje čez 800 let in stoji na griču iz vulkanskega bazaltnega tufa, graditi naj bi ga začeli vitezi templjarji. Današnji obseg je grad dobil v 16. in 17. stoletju, prenovljen pa je bil v 18. in 19. stoletju. Od leta 1998 je grad deloma obnovljen, v njem je sedež Krajinskega parka Goričko. V gradu so informacijsko središče, rokodelske delavnice domače obrti, razstavišče, vinoteka v globoki grajski kleti in poročno - koncertna dvorana. 

9. KAČOVA MLAKA, GRAD

Kačova mlaka z bujno vodno vegetacijo je naravna vrednota državnega pomena. Je pomembno življenjsko okolje v območju Natura 2000 za kar nekaj vrst, ki jih varuje direktiva o habitatih npr.: veliki studenčar, veliki pupek, hribski urh, verjetno se nad njo hrani tudi kateri od netopirjev. V njej živijo tudi drugi organizmi, ki oživljajo vodo, obrežje in rastlinje in še niso na seznamu ogroženih in redkih vrst. Zato je skrb za ohranjanje in vzdrževanje tem bolj pomembna.  

10. KAMNOLOM TUFA IN OLIVIN, GRAD

Kamnine na Goričkem so posledica vulkanskega delovanja pred tremi milijoni let. Z usedanjem in strjevanjem vulkanskega materiala so nastale plasti bazaltnega tufa. Glavna posebnost bazaltnega tufa je mineral olivin, ki se nahaja v tej kamnini. Kamen so včasih uporabljali za gradbeni material. Kamnolom naravna vrednota.

11. EVANGELIČANSKI ZVONIK, BOREČA

Zvoniki po Goričkem so del zapuščine dolgotrajne pripadnosti Prekmurja Avstro-Ogrski. O zvonikih je verjetnih nekaj teorij. Ena izmed njih je, da so jih postavljali evangeličani, saj z zakonom niso smeli zidati stolpov (oz. zvonikov). Druga teorija pravi, da ti zvoniki izhajajo še iz časa turških vpadov in da so služili za obveščanje o prihajajoči nevarnosti.

12. SPOMINSKO OBELEŽJE, ŽENAVLJE

Pomnik pristanka stratosferskega balona v Ženavljah označuje kraj, kjer sta leta 1934 zaradi vremenskih razmer pristala belgijska znanstvenika. Na mestu pristanka je bilo leta 1997 postavljeno  spominsko obeležje trajne umetniške vrednosti, delo akademskega kiparja, Mirka Bratuše. Bronasti kip v obliki krogle, ki simbolizira balon, se lepo sklada s pokrajino in vabi popotnike na ogled in počitek.

13. ORJAŠKI KOSTANJ, KRIŽEVCI

Desno od  evangeličanske cerkve v Križevcih  vodi  makadamska pot do Tetajnega brega, kjer stoji že vsaj sedemsto let staro orjaško drevo, navadni kostanj. V premeru meri čez 3 metre, v višino pa 20 m. Ljudje  pripovedujejo, da je bil vrisan kot orjaško drevo že v starih avstrijskih vojaških kartah. 

14. BEJČIN BREG, BUDINCI

Bejčin breg je naravna vrednota državnega pomena na najbolj S delu Slovenije. Gre za območje ohranjenih ekstenzivnih suhih in mokrotnih travnikov, kjer uspevajo številne redke in ogrožene rastlinske vrste ter jih množično obiskujejo raznoliki metulji. Območje se ponaša tudi z visoko pestrostjo ptic, med katerimi lahko opazite tudi smrdokavro in rjavega srakoperja.

15. VELIKA KRKA, MARKOVCI

Ta vodotok je poseben po svoji izvirni ohranjenosti rečne struge na daljšem odseku, zato je uvrščen na seznam naravnih vrednot. Tu najdemo lepe primere bočne erozije in peščenih brežin, ki so primeren življenjski prostor za nekatere redke vrste ptic, npr. vodomca. Ima razmeroma dolgo strugo glede na ostale vodotoke na tem območju. Najbolj ohranjena je ob izviru in v odseku prve tretjine celotne dolžine.

16. CERKEV SV. MARTINA, DOMANJŠEVCI

Je najstarejši ohranjeni sakralni spomenik v Prekmurju. Nastala je v letih 1230-1240, čeprav je prvotna cerkev prvič omenjena že leta 1208. Na tem območju naj bi nekoč stal dominikanski samostan z latinsko šolo, ki so jo obiskovali otroci premožnih staršev. Leta 1872 so jo prenovili, izviren je ostal južni portal s tremi pari stebričev z kapiteli ter reliefom leva s križem v timpanonu. 

17. ETNOGRAFSKI MUZEJ, KRPLIVNIK

Hiša je sezidana v prvi tretjini 20. stoletja, kjer se nahaja zgodovinsko - etnografska stalna razstava Goričkega. V stanovanjskem delu zgradbe najdete kuhinjo s krušno pečjo in dimnikom, kamro in dve sobi s pečjo in podom, ki so bogato opremljeni s etnografskimi predmeti in pohištvom. Na ogled je tudi opremljena rezbarska izba, čebelnjak iz lesenih brun s slamnatimi panji, razstava o zgodovini vina in žganja, skedenj za mlatenje žita z orodji in stroji, vinska klet in še kaj.

18. AKUMULACIJSKO JEZERO, HODOŠ

Hodoško jezero je bilo zgrajeno na zamočvirjeni depresiji ob Dolenskem potoku. Za visoko zgrajenim nasipom je voda zastala in napolnila kotanjo, obrežja je zaraslo rogozje, v plitvinah so se razbohotili šopi šašja in zacvetele rumene perunike. Raznorazne žuželke in druge živalske vrste so naselili, za te kraje, nov življenjski prostor, postalo je pravi paradiž za vodne prebivalce Goričkega, ki ga je okronala še vidra. Okoli jezera je urejena učna pot z informacijskimi tablami in postavljenim počivališčem ter izvir zdrave pitne vode.

19. ROTUNDA, SELO 

Majhno okroglo svetišče v vasici Selo naj bi sprva pripadala templjarjem. Poleg izjemne romanske arhitekture se je v okrogli cerkvici ohranilo dvoje plasti stenskih slikarij, kar ji daje velik pomen. Rotunda naj bi nastala v prvi polovici 13. stoletja. Vstop v rotundo simbolično označuje Kristusov prihod v Jeruzalem, zakaj, izveste, če obiščete rotundo. 

20. CERKEV GOSPODOVEGA VNEBOHODA, BOGOJINA (PLEČNIKOVA CERKEV)

Cerkev arhitekta Jožeta Plečnika sodi med najbolj moderne cerkvene stavbe v Evropi. Vrhunska arhitektura dovršeno povezuje staro z novim. Bela golobica že od daleč pozdravlja s okroglim zvonikom, ki je poleg stropa, okrašenega z lončarskimi izdelki, prava posebnost. Plečnik je upošteval pokrajinsko stavbarsko tradicijo ter uporabil sestavine starokrščanske arhitekture (kamniti stebri, lesen raven strop).

21. CERKEV SV. BENEDIKTA IN DOM DUHOVNOSTI, KANČEVCI

Zaradi duhovnih vikendov v Domu duhovnosti so Kančevci vedno bolj prepoznavno duhovno središče, ki ga obišče vedno več ljudi od blizu in daleč. Poleg stoji cerkev sv. Bendikta na temeljih iz leta 1208. Leta 1898 so jo neoromansko predelali. Današnja cerkev je enoladijska, z poligonalno zaključenim nižjim prezbiterijem. V bližini doma je tudi spomenik dr. Franc Ivanocya, narodnega buditelja in publicista, pokopanega na Kančevskem pokopališču. Njegov nagrobnik je zasnoval J. Plečnik. 

22. MOTVARJEVSKI TRAVNIKI 

Nekoliko večji kompleks med 5 ha nižinskih ekstenzivnih travnikov v neposredni bližini naselja Motvarjevci je bil razglašen za naravno vrednoto državnega pomena. Območje je bilo nekoč še nekoliko večje a se je zaradi zaraščanja in spremembe namembnosti zmanjšalo. S travniki sedaj upravlja JZ KP Goričko, kar jim zagotavlja trajno ohranitev v sedanji podobi in obsegu. 

23. BERKOVCI -  MOKROTNI TRAVNIKI

Tam, kjer so tla težje prepustna za vodo in kjer so nižinske uleknine v bližini vodotokov, so se lahko razvile življenjske skupnosti, značilne za mokrotne travnike. Ti travniki dajejo le borno pašo, zato so za lastnike čedalje manj potrebni zaradi pridelave sena. To pa pomeni, da se hitro zaraščajo, da se v primeru izkopa melioracijskih kanalov hitro izsušijo. Mokrotni travniki so eden najhitreje izginjajočih habitatnih tipov SV Slovenije.

24. DVOREC MATZENAU

Dvorec so v začetku 19. stoletja pozidali grofje Batthyany. Leta 1900 ga je kupil grof Matzenauer. Dvorec je opremil z odličnimi primerki stilnega pohištva, militarijami, slikami in eksotičnimi predmeti iz raznih krajev sveta. Sama zgradba je bila zgrajena v razkošnem, neoklasicističnem slogu. Zanimiv je na treh arkadnih lokih počivajoč balkon, ki ga v zgornjem delu poudarja dvojni grb rodbine Matzenauer. Vsebino dvorca dopolnjuje danes že zaraščen park, z nasadi bukev, smrek, platan in drugih tujerodnih dreves. 

25. KOBILJE - BREK

Ob župnijski cerkvi raste eno največjih in najstarejših dreves svoje vrste v Sloveniji in sosednjih deželah – barkanca ali brek. Plodovi drevesa so užitni, les pa zelo cenjen. Breka pri cerkvi Svetega Martina v Kobilju izstopata zaradi izjemnih dimenzij, debelejši ima obseg debla 277 cm, visok je 14 metrov. Oba stojita v vasi.

26. PANONSKA DOMAČIJA NA KOBILJU 66 - TELEHIŠA

Po ocenah strokovnjakov je ta hiša biser prekmurske arhitekturne umetnosti iz leta 1901. V vhodu so arkadne lope s štirimi stebri, vhodna vrata pa so rezbarska mojstrovina. Največji prostor v hiši vsebuje imenitno staro lončeno peč, sedaj služi kot razstavni prostor za izdelke domače obrti. Zunaj je vodnjak na kolo. Poleg hiše je tudi gospodarsko poslopje s hlevom za konje in krave, podom (gumno) in svinjaki v pregibu. Na ta način je dvorišče, zahvaljujoč tudi zadnji strani sosedove hiše, lep zaprt prostor, ki je odprt samo proti glavni cesti.

27. BUKOVNIŠKO JEZERO

Je akumulacijsko jezero, ki je nastalo z namenom preprečevanja poplav. Povprečno je globoko 2-3 m in doseže največjo globino do 5m. Površina jezera je približno 8 ha. Jezero je bilo sprva namenjeno ribogojništvu, pozneje pa se je razvil še ribolov in športni ribolov. Jezero obdaja gozd, ki nudi obiskovalcem obilo prijetne sence in poleg ribolova ponuja možnost za počitek, sprehode, kampiranje, piknike ter veliko gobarskih užitkov. 

28. CIMPRANE HIŠE 

Blatne in cimprane hiše ometane z ilovico so izročilo gradnje hiš naših prednikov. Lesa na Goričkem nikoli ni bilo na pretek in tudi sušna klima ni bila najboljša za odprt, tesan ali žagan les. Ilovnati omet je bil pravi varuh lesa, ki je tako zdržal več sto let. Na notranji strani zidov hiše so ilovnati ometi bili pravi blažilec klime in so prispevali k zdravemu načinu življenja. Za cimprane hiše je bila značilna tudi streha pokrita s slamo.

29. EVANGELIČANSKA CERKEV BODONCI

Bodonska cerkvena občina obstaja od leta 1792, evangeličani pa so na tem področju živeli že od časa reformacije. Bodonska cerkev je ena od priljubljenih postojank organiziranih skupin, pa tudi naključnih popotnikov, ki odkrivajo lepote Goričko. Sedanja cerkev je bila zgrajena leta 1899 po načrtih arhitekta Daniela Placotta iz Budimpešte in je značilen primer cerkve z galerijo v nadstropju ter visokimi ozkimi okni.

30. LONČARSTVO

Lončarstvo je bila poleg tkalstva najpomembnejša med obrtmi Prekmurja, vendar izginja. Obrt se je razvijala v lončarskih središčih, ki so bila blizu nahajališč gline, med katerimi je tudi Prekmurje. Za Prekmurje je bilo značilno črno redukcijsko žganje, katero je skorajda izumrlo, za Goričko pa tehnika poslikave bele glazure Adolfa Hašaja. Pri Zelkovih v Pečarovcih še dandanes v lončarski delavnici na vretenu oblikujejo različne lončene izdelke. 

31. VAŠKI ZVONIK DOLINA

Čokat zvonik, ki stoji na pokopališču, je ves obit z deskami, te pa skrivajo izjemno konstrukcijo štirih stebrov s podporami do temeljne mreže. Strehi sta zaradi kvadratnih tlorisov simetrični, a različnih naklonov, odprtine za zvon pa so prekrite z letvami.