Smrdokavra (Upupa epops)
Na Goričkem pravijo ptici hùpkaš ali upkaš. V rabi je tudi ime hupkaš in upkač (str.8).
V Slovarju stare knjiľne prekmurščine (V.Novak, ZRC SAZU, Ljubljana, 2006) je pod geslom hùpkaš, zapisano smrdokavra, ker se glasi hup hup. V Porabsko-knjiľnoslovensko-madľarskem slovarju (F. Mukič, Szombathely 2005), je pod úpek napisano, vonja kak úpek = smrdokavra, smrdi kot kuga.
Telesne značilnosti: Ena najbolj prepoznavnih ptic v slovenski kulturni krajini. Prepoznamo ga po črno-belih hrbtnih perutih, naglavnih oranžnih peresih z črnimi konicami, ki jih lahko dvigne v perjanico ter po dolgem, navzdol zakrivljenim kljunom. Meri od 25 do 32 cm z razponom kril med 44 in 48 cm.
Kje gnezdi: Gnezdo si naredi v duplih dreves, na skalah, v zidnih razpokah ali kupu kamenja, v opuščenih zemeljskih rovih in v gnezdilnicah.
Zakaj se seli: Smrdokavre se selijo zaradi hrane, ki je v zimskih mesecih pri nas ne dobijo dovolj.
Kje prezimuje: Smrdokavre v avgustu in septembru poletijo na prezimovališča v južno Španijo, severne in podsaharske dele afriške savane, dele Arabskega polotoka in južne Azije, kjer najdejo dovolj hrane.
Kdaj se vrača: V Slovenijo se vrnejo v aprilu in maju.
Koliko mladičev ima: Velikost legla je odvisna od lokacije gnezda, saj je dokazano, da samice na severni polobli izležejo več jajc kot tiste na južni. Ptice v višjih legah imajo večje leglo kot tiste v nižinah. Tako jih imajo ptice v srednji in severni Evropi ter Aziji okrog 12 jajc, v tropih okrog Ekvatorja pa med 4 in 7 jajc. Jajca so na začetku okrogle in mlečno modre barve, vendar se hitro razbarvajo.
S čim se hrani: Najpomembnejši delež v prehrani smrdokavre predstavljajo velike žuželke kot so bramorji, murni, kobilice, hrošči ter metulji in njihove ličinke, ki jih lovi na pašnikih, travnikih, visokodebelnih sadovnjakih, vinogradih in na gozdnih robovih. Ob priložnostih lovi tudi deževnike, manjše dvoživke in plazilce. Za smrdokavro je tipično, da išče hrano pri tleh, zato brskanje po iztrebkih goveda ni nič nenavadnega.
Kaj je njena posebnost: Mlade smrdokavre vsiljivce preženejo tako, da jih poškropijo z redko tekočino iz zadnjika. Obenem iz trtične žleze izločijo smrdečo tekočino, po kateri so smrdokavre dobile ime.
Razširjenost v Sloveniji: Svoj življenjski prostor si je našla v severovzhodni Sloveniji, na Goriškem, v Primorju, v Vipavski dolini, na Kočevskem in razpršeno tudi drugod po Sloveniji.
Kaj jo ogroža: Vrsta je močno ogrožena zaradi izginjanja njenega najustreznejšega bivališča, starih travniških sadovnjakov. Njeni prehranjevalni habitati so podvrženi zaraščanju in propadanju visokodebelnih dreves.
Varstveni status: Smrdokavra je Natura 2000 vrsta (SPA koda: A031) na Goričkem, kar pomeni, da so pomembnejši gnezditveni in prehranjevalni habitati vključeni v evropsko mrežo posebej varovanih območji Natura 2000.
Na podlagi Uredbe o zavarovanih prostoživečih živalskih vrstah je smrdokavra zavarovana vrsta, prav tako, pa je tudi na seznamu živalskih vrst, katerih habitat se varuje.
Po Pravilniku o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeč seznam, je smrdokavra označena kot kritično ogrožena vrsta (E1).
Raziskave o smrdokavri na Goričkem so objavljene v knjigi Ptice Goričkega. Snamete jo lahko tukaj.
Film o smrdokavri in velikem skoviku je posnel Gregor Šubic v 2013 in zaključil v 2014. Ogledate si ga lahko na povezavi tukaj.
Naravne znamenitosti
