Kovači so do 20. stoletja sodili med najpomembnejše rokodelce na slovenskem podeželju, saj so izdelovali poljedelska in druga orodja, kovane dele vozov, orodja za vinogradništvo in gozdarstvo, pripomočke in opremo za gradnjo hiš, zunanjo in notranjo opremo, orodje so tudi popravljali. V kovaški obrti ločimo orodne ali splošne, vozovne, podkovske in umetnostne kovače. 1848. je bila v Ljubljani ustanovljena podkovska šola, ki je bila po letu 1873 obvezna za vse kovače. V poznem srednjem veku je pri Gradu delovala kovačnica in talilnica. V 18. stoletju so se kovači v Dobrovniku, Lendavi in Beltincih združevali v samostojne in mešane cehe. Leta 1927 je bilo v soboškem okraju 135 kovačev in podkovcev, leta 1957 pa v pomurski regiji 98 kovaških in 30 podkovskih delavnic. Kovaške delavnice so začele izginjati z množičnim pojavom traktorjev in kmetijskih strojev v 80. letih 20. stoletja.

Kovaška delavnica na Bukovnici, 2003

Podkovanje konja, Prekmurje, 1960-1970

Kovač Ivan Lipaj iz Murske Sobote na mojstrskem izpitu v podkovski šoli v Ljubljani leta 1937

Kovaška delavnica

Kovaško delavnico je podkovni in vozni kovač Štefan Karas (1916-1999) iz Gederovcev 13 podedoval od kovača Plahtariča. Obrti se je kot vajenec tri leta učil v Sebeborcih, 1934. leta je naredil pomočniški izpit, leta 1946 še mojstrski izpit v Mariboru. 1951. leta je dobil obrtno dovoljenje in delal do svoje smrti.

Kovač Štefan Karas

Kovaško ognjišče

1. kovaško nakovalo 2. ognjišče 3. ročni vrtalni stroj 4. kovaška kladiva 5. kovaške klešče