Lončarska delavnica

Delavnico so imeli lončarji navadno v ločenem prostoru v hiši ali poleg nje, včasih na dvorišču v zidanih ali lesenih stavbah. Če je bila ločeno na dvorišču, je navadno obrt označeval velik napis, obešen pred delavnico.

1. lončarsko vreteno 2. mlin za mletje glazure 3. klop za gnetenje gline

Lončar Franc Bauman za električnim vretenom, Tešanovci, 2003

Lončarstvo štejemo med najstarejše obrti. Lončarji dobrovniške in bogojinske župnije so se začeli v 18. stoletju združevati v cehe. Geografsko in zaradi različnosti pri izdelkih ločimo dve skupini prekmurskih lončarjev: filovsko in goričko. Konec 19. stoletja naj bi bilo po ustnem izročilu v Filovcih 90 lončarjev. Filovski lončarji so bili znani po črno žgani posodi. Veliko lončarjev je bilo tudi na Kobilju, kjer je zadnji lončar prenehal delati leta 1960. Središče goričkih lončarjev so bili Moščanci, lončarili pa so bili tudi v Pečarovcih, Lončarovcih, Fokovcih.  V soboškem okraju je bilo leta 1927 54 delujočih lončarjev, v začetku petdesetih let še 40, leta 1957 pa 29 lončarskih delavnic. S pojavom cenejše kovinske posode je lončarstvo začelo izginjati.

Lončar Adolf Hašaj z izdelki na kmečkem vozu, 1960-1970

Zlaganje žganih izdelkov iz peči, Tešanovci, 2003

Lončeni izdelki

Prekmurski lončarji so razlikovali: po obliki plitvo in globoko posodo, po barvi črno, belo in pisano (krašeno z oksidi in glazirano). Okrašeni lončeni izdelki so delo Adolfa Hašaja iz Kuzme. Njegovi izdelki so bili prepoznavni po poslikani beli glazuri in znakom HA na dnu posode. Uporabni izdelki so delo različnih lončarjev, novejši izdelki kažejo na upoštevanje starega, hkrati pa starim oblikam dajejo novo vsebino uporabnosti. Tudi v novejših okrasnih izdelkih je videti podobnosti s starimi, predvsem usmerjenost v pomanjšanje originalnih uporabnih izdelkov.