Tkalstvo je bilo poleg lončarstva najpomembnejąa domača obrt in dejavnost v Prekmurju. Tehnika tkanja je univerzalna, razlikujejo se orodja in stroji, na katerih se dela. Osnovno orodje za tkanje so bile statve, krousne (Prekmurje). Tkali so večinoma v zimskem času, kdor ni imel zemlje za preživljanje, tudi celo leto. V glavnem so tkali moški, ženske so jim pomagale pri napeljavanju niti na statve. Posebnost je Dolinsko, kjer so tkale tudi ženske. V 18. in 19. stoletju so se tkalci v Bogojini, Beltincih in Črenšovcih združevali v mešane cehe. V letu 1927 je bilo v osmih krajih soboškega okraja 10 tkalcev, leta 1957 pa v pomurski regiji nobenega več. Po 2. svetovni vojni so zaradi cenejšega blaga v trgovinah pridelovali vse manj lanu, posledično je izginjalo tudi tkalstvo.

Tkalec Franc Gomboc, Sotina, 1970

Tkalec Franc Gomboc, Sotina, 2003

Preja

S predenjem nastaja nit oziroma preja. Poleg kolovrata, korblata so postavili prosto stoječo preslico, na katero so z vrvjo zavezali koudilo, nit je predica s slinjenjem ali močenjem prstov sukala na vreteno, špulico, povezano z velikim kolesom, ki ga je predica poganjala s stopalnikom na spodnjem delu kolovrata. Ko je bilo vreteno polno, ga je snela in nit navila na motovilo. Ker so bila predena naravne, sivkaste barve, so jih dali kuhat v lug, da so jih pobelili. Posušeno predeno, štreno so navili na krožni vitel, garnik, garlanko, vojalo, garnovko. S krožnega vitla so s pomočjo pripomočka za navijanje klopk, štrüfita, špuljenke, špulnjeka, štrütofa navili v klopke. Klopke so bile pripravljene za tkalca.

Sušenje preje, Kobilje, 1958

Predivo

Pozno jeseni so trli lan. Kjer je bil manjši pridelek, so kurili v krušni peči. Prosto stoječa peč, sušilnica za lan, pejč, bik je bila različnih oblik. Najpomembnejše orodje terilj je bila trlica. Preden so začele treti s trlicami, so si ponekod z lesenim batom, tolkačem na lesenem podu ali debeli klopi suhi lan, vzet iz peči, stolkle. Trenje, trlanje, klanfanje je bilo žensko delo. V procesu trenja je lesena sredica odpadala od zunanje skorje in nastajalo je predivo. Predivo so ženske razčesale na lesenem grebenu s kovinskimi zobci, ščeti, da se je ločilo slabše od boljšega prediva, in ga zasukale v babo, povreslo, kodeljo, koudilo, fige.

Pečnica, Turnišče, 1954

Trenje na trlici, rekonstrukcija, Prekmurje, 1960-1970

Lan na njivi

Marca ali aprila so sejali rani len, ki je dozorel julija, nekateri so sejali pozni len jeseni, ki je dozorel nekje do novembra. Izpuljeni lan so zvezali v snope, ga posušili in doma z rihlanjem, riflanjem na lesene glavnike ločili semena od stebel. Položena na travniku, izpostavljena rosi, dežju in soncu se je stebelna skorja ločila od sredice in temu procesu so rekli plajanje, godenje, plehanje.

Sušenje lanu na travniku, Vučja Gomila, 1962